Poleg pridobivanja znanj z različnih področij pri posameznih šolskih predmetih razvoj uma znotraj načel poučevanja Vzgoja za življenje vključuje razvijanje različnih spoznavnih kompetenc in nekaterih procesnih znanj, ki so vezana na učenje (učenje učenja). Učenci se v okviru pouka seznanijo in urijo v različnih strategijah reševanja težav, seznanijo se z različnimi načini učenja ter predvsem sami zavestno iščejo različne oblike učenja, ki jim najbolj ustrezajo. Del pouka pri predmetu osebni razvoj sta tudi spoznavanje in uporaba različnih tehnik osredotočenja, umirjanja misli in podobno. Učitelj učencem pripravlja različne naloge/vaje/metode za urjenje kratkoročnega in dolgoročnega spomina, razvoj hitrih odzivov, retorike, tehnik računanja in logičnega sklepanja ter ročnih spretnosti. Sočasno učence usmerja v mentorstvo, da si takšne in druge vrste vaj pripravljajo tudi drug drugemu. Vaje učitelj vključuje v redni pouk vseh predmetov, so pa učencem vedno na voljo tudi za samostojno delo v prostem času med posameznimi učnimi enotami pouka.
Pri pridobivanju znanja učitelj upošteva učenčevo predznanje in na njem gradi učno enoto; proces usvajanja znanja je zelo individualiziran (tako po tempu kot zahtevnosti in metodah). Pogoj za takšen način poučevanja so majhne skupine. Usvajanje znanja pri različnih predmetih poteka na podlagi izkušenj učencev. Učiteljeva naloga je, da učence čim bolj uspešno vodi skozi različne izkušnje, na podlagi katerih učenci čim bolj samostojno pridejo do znanja. Učitelj pouk načrtuje predvsem z vidika ustvarjanja priložnosti, s katerimi učenci usvajajo načrtovana znanja.
Pomembna elementa učenčevega razvoja uma po načelih Vzgoje za življenje sta tudi načrtovanje učenja in ovrednotenje doseženih ciljev. Učitelj učence, v skladu z njihovimi sposobnostmi, vključuje v načrtovanje procesa učenja pri posameznem predmetu. Po koncu učne enote jih vodi v razmišljanje o doseženem znanju, pomaga jim oceniti pridobljeno znanje ter razvijati in načrtovati nove cilje. Proces ovrednotenja se opravlja tako skupinsko (ovrednotenje doseženega znanja na ravni skupine) kot tudi v parih in posamično.
Poseben poudarek je namenjen razvijanju kritičnega mišljenja. Učitelj učence spodbuja in vodi, da ob vsakem predlogu ali ideji, ki jo podajo sami, razmišljajo z vidika smiselnosti za skupino, ljudi na splošno, naravo in širšo družbo. Pozneje se učijo kritičnega prijateljevanja, in sicer tako, da o smiselnosti svojih idej in predlogov povprašajo druge, drug drugega dopolnjujejo, ideje in predloge pa nadgrajujejo.